Quo vadis slovenski arhitekt
Naša arhitektura je sposobna, le demokracija še preboleva otroške bolezni – O stanju duha v slovenski
arhitekturi s tremi uveljavljenimi arhitekti.
Ob Prešernovem dnevu je kultura, kot vsako leto, znova dobila svoj glas in nekaj veljave v družbi. Med tokratnimi Prešernovimi nagrajenci ni nobenega arhitekta, tudi leto poprej ga ni bilo in tudi sicer niso najbolj pogosti – čeprav so zaradi narave svojega del nenehno na očeh javnosti – lavreati Prešernove nagrade.
Jih naša arhitektura ne zasluži ali pa so samo spregledani? Je naša arhitektura kos sodobnim izzivom ali je anahrona današnjemu času? Na ta in druga vprašanja sodobne slovenske arhitekture nam tokrat pomagajo iskati odgovore trije uveljavljen in angažirani arhitekti, predstavniki treh generacij arhitekturnega snovanja. Andrej Kalamar, Anže Koren in Dominik Košak, vsi trije sodelavci in sopotniki inštituta Naprej.
S podelitvijo najvišjih državnih nagrad za umetniške dosežke za leto 2024 se je družba spomnila lani najbolj izpostavljenih umetnikov, in prek njih vseh drugih, ki so od nekdaj delovali na meji, kjer se srečujeta znano in neznano, rutinsko in vizionarsko. Tako je njihovo delo opisal predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada, dr. Jožef Muhovič. Umetnost je, kot je dodal, zaradi tega bivanja v mejnem prostoru prehodni ritual v neko drugo stanje stvari.
“Današnje ideje so mnogo prekratkega veka, da bi jih vgradili v kamen.”
– Andrej Kalamar
Narava posameznih izrazov umetnosti pa je takšna, da nekatere lažje in druge težje prodirajo skozi njene nejasno določene meje, dodajmo. Arhitektura je gotovo veda, pogosto imenovana tudi stroka, pri kateri je fluidnost umetniškega izraza nezaželena, saj mora upoštevati praktične in tehnične zahteve po varnosti, funkcionalnosti in trajnosti načrtovanih objektov. Kljub temu jo pogosto prištevamo k umetnosti, saj vključuje oblikovanje in ustvarjanje prostorov, ki niso le funkcionalni, temveč tudi estetski. Arhitekti se ukvarjajo z estetiko, oblikovanjem, detajli, skladnostjo z okoljem in kulturnim pomenom svojih del. Tudi prostor, ki ga oblikujejo, vpliva na občutke in izkušnje ljudi, ki v njem prebivajo ali ga obiskujejo, kar je ena od ključnih lastnosti umetnosti oziroma kulture.
O tem, kakšno je stanje naše sodobne arhitekture, smo se se v februarskih dneh slavitve slovenske kulture pogovarjali z omenjeno trojico arhitektov, ki na svojo stroko in njeno vpetost v sodobno slovensko družbo gledajo z različnih generacijskih in izkustvenih gledišč, a v marsičem podobno razmišljajo o stanju v naši arhitekturi in njenem odnosu do kulture, politike in družbe.
Kalamar: Arhitektura je najbolj politično in najbolj kapitalsko odvisna umetnost. Da nastane nekaj zelo dobrega, se mora prekriti mnogo več stvari, kot v primeru intimnega ustvarjanja katere druge umetnosti. Zategadelj je res odličnih mednarodno primerljivih arhitektur pri nas malo. Soočamo se z novim izzivom – komunikacije in tehnologije so svet in s tem zelo tudi arhitekturo zelo zmanjšale. Pomoč s spleta zna priti prav, saj si kot ceh nismo znali zagotoviti primernih finančnih in časovnih okvirjev ustvarjanja – instantni vzorci vabijo, generika je postala sprejemljiva.
Koren: Arhitekti še vedno pomembno prispevamo k kulturi in družbi, saj naša dela oblikujejo prostorsko in družbeno okolje, v katerem živimo. Res je, da smo danes morda manj vidni v medijih, vendar to ne pomeni, da ni izjemno pomembnih dosežkov v arhitekturi. Nagrade niso edini pokazatelj uspešnosti ali kvalitete – mnogi uspešni arhitekti in biroji ustvarjajo odlične projekte, ne da bi bili prepoznani z nagradami. Nagrade so včasih le ena izmed oblik priznanja, vendar ni nujno, da odražajo realno sliko. Prav tako je lepo, da se v zadnjih letih vedno več slovenskih arhitekturnih birojev prepoznava s priznanji in nagradami iz tujine, kar dokazuje, da arhitektura v Sloveniji še vedno dosega visok nivo.
Košak: Vloga arhitekta v družbi na nek način res izgublja na pomenu, kar je posledica stalnega spopada z drugimi panogami in spremenljivih družbenih vrednot. Arhitekti smo nemalokrat zgolj inštrument investitorjev za uresničitev njihovih želja. Arhitektura, ki pa je do družbe, okolja, ekonomije in kulture odgovorna aktivnost, mora izpolniti to odgovornost preudarno in v celoti, ne zgolj skozi parciane vidike. Kljub vsemu ostajam optimističen. Da bo poklic arhitekta v prihodnosti ostal relevanten, moramo arhitekturo, tako kot tudi druge družbeno odgovorne funkcije, stalno graditi, jih na novo izumljati, se intenzivneje povezovati z drugimi panogami. To so panoge, ki se ukvarjajo z okoljskimi vprašanji, trajnostjo, družbenimi vedami, vse bolj pa tudi z umetno inteligenco, ki prodira pravzaprav v vse pore naše družbe.
Kalamar: S fascinacijo z arhitekturo so si elite vedno pomagale – človek je lažje sledil ideji, če je stal pod rozeto katedrale v Chartresu. Brasilia je bila poster nove Brazilije, še Miterrand je dal postaviti Bibliotheque Nationale. Novi komunikacijski sistemi zagotovijo potrebni prepričevalni učinek zagotovijo z mnogo manj. Današnje ideje so mnogo prekratkega veka, da bi jih vgradili v kamen.
”Državni spomeniki bi morali biti na zahodni strani Slovenske ceste – tam je država, tukaj je veselo mesto.”
– Andrej Kalamar
Koren: Deloma se strinjam, da današnja politična elita ni tako osredotočena na arhitekturo kot prejšnja, ki je arhitekturo pogosto uporabljala kot orodje za izražanje moči, ideologije in nacionalne identitete. V času socializma je arhitektura služila kot orodje za oblikovanje družbenih in političnih simbolov, medtem ko so danes politične odločitve v večji meri osredotočene na probleme enega mandata in hitre rezultate, ki jim omogočajo ponovno izvolitev. Ukvarjajo se s kratkoročnimi in pragmatičnimi vprašanji, kot so infrastruktura, promet ali gospodarstvo, medtem ko arhitektura pogosto ni v središču njihove pozornosti, razen ko gre za pomanjkanje postelj v študentskih domovih, stanovanj, vrtcev, bolnic.
Košak: Morda je to posledica obojestranskega nezaupanja.
“V socializmu je arhitektura služila kot orodje za oblikovanje družbenih in političnih simbolov, danes so politične odločitve osredotočene na probleme enega mandata in hitre rezultate, ki obetajo ponovno izvolitev.”
– Anže Koren
Kalamar: Razmerja skoraj ni – naš politični sistem je ustvaril toliko notranjih bojev, da nima časa za arhitekturo.
Koren: Politika danes ni več tako usmerjena v monumentalne in simbolične projekte, medtem ko je arhitektura bolj usklajena s potrebami družbe, kot pa z ideološkimi cilji. K temu pripomore tudi, da je bilo veliko ustanov zgrajenih v prejšnjem sistemu, danes se ta stavbni fond ohranja in prilagaja novim standardom, kar pomeni, da se politična elita manj osredotoča na arhitekturo kot orodje za izražanje moči ali identitete.
Košak: Nemalokrat je arhitektura nadloga politike, velja pa tudi obratno, da je politika nadloga arhitketure. Pa vendarle morata medsebojno soobstajati. Šele ko pride do medsebojnega razumevanja in omogočanja, se lahko ustvari družbeni presežek.
Kalamar: Kultura bivanja je nastajala skupaj s sosednjim okoljem, torej malo slovansko, malo germansko in malo latinsko. Visoka kultura se je gibala od zgoraj navzdol – najprej so bile cerkve, potem gradovi in palače, potem so nastajale mestne hiše ob trgih in ulicah, vile in na koncu hiše. Okolje je sprejelo, kar je bilo dobro – arhitektura kot kultura je ustvarila najlepšo ogrlico beneških mest od Kopra, Izole, Pirana, Novigrada, Poreča, Rovinja, Vodnjana, ustvarila je srednjeveške trge kot je Slovenska Bistrica, izjemne vedute cerkvic, ustvarila je Dornavo, Zemono…
Koren: Arhitektura oblikuje in podpira kulturo, saj ustvarja prostore vsakodnevnih dejavnosti, kot so šole, muzeji, športni objekti in trgi. Ti prostori zagotavljajo identiteto naroda in dostopnost kulture. Poleg funkcionalnosti arhitektura vpliva na našo izkušnjo sveta in odnose med ljudmi. Sodobni pristopi vključujejo uporabo novih tehnologij za učinkovitost in trajnost, a arhitektura mora ohranjati povezanost z lokalno kulturo, zgodovino in naravo. Arhitekti se trudijo preseči globalne trende in ustvariti edinstvene objekte, prilagojene potrebam uporabnikov, potrebujejo pa tudi ustrezno podporo, da ohranijo tradicijo in vrednote za prihodnje generacije.
Košak: Arhitektura kulturo najbolj neposredno podpira znotraj zidov kulturnih ustanov, vendar nanjo deluje tudi širše; bodisi v merilu detajla, bodisi v merilu mesta, v najširšem merilu kulturne krajine. Slovenija ima edinstvena mesta z bogato zgodovino ter izjemne naravne danosti, ki skupaj tvorijo harmoničen kulturni prostor. Tako rekoč vsako arhitekturno obdobje je v našem prostoru pustilo izjemen pečat, od anonimne vernakularne arhitekture, baroka, secesije, modernizma, vse do sodobne arhitekture. Vsa ta dela govorijo o vrednotah nekega obdobja, obenem pa ustvarjajo pester kulturni kontekst, na katerem gradimo danes.
”Slovenija ima edinstvena mesta z bogato zgodovino ter izjemne naravne danosti, ki skupaj tvorijo harmoničen kulturni prostor.”
– Dominik Košak
Kalamar: Arhitektura ima ne glede na bogata ali revna leta zagotovljen ključni status ustvarjalca okolja. Je vidni del kulture, saj nas obkroža vsepovsod. So časi, ko se arhitekturo manj vpraša glede posegov v prostor, ampak to so večinoma revni časi, ki za sabo ne pustijo veliko dobrega in tudi ne slabega. V dobrih časih arhitektura popravi škodo revnih časov in ustvari nove vrednosti.
Koren: Arhitektura in kultura sta neločljivo povezani, saj prostor, v katerem živimo, oblikuje naše dojemanje sveta. Dobre arhitekturne rešitve niso zgolj funkcionalne, ampak morajo dvigniti estetsko vrednost prostora. V Sloveniji ima arhitektura pomemben status, vendar je njen vpliv pogosto odvisen od priznanja s strani strokovnjakov in politike. Obstoječi izzivi, kot so pomanjkanje sredstev za ohranjanje dediščine in kakovost sodobne arhitekture, zahtevajo večjo prepoznavnost arhitekture kot umetnosti. Kljub omejitvam, kot so zakonodaja in ekonomija, nekateri arhitekti uspešno presegajo te ovire in ustvarjajo inovativne ter družbeno povezane projekte.
Košak: Arhitektura je kultura. Njen status pa nikoli ni samoumeven, je celo izjemno krhek. Arhitektura, kot tudi kultura v širšem pomenu, morata biti vzdrževani z nenehnim kolektivnim naporom vsake generacije. Vzdržujemo ju lahko le kot razumna družba s plemenitimi vrednotami.
Kalamar: Na vasi je vedno nekdo vedel, da se tam in tam ne gradi, ker bo poplavilo. Gradbeni material je bil vedno iz bližnje narave. Stavbarstvo je s človeškim genijem doseglo visoko raven dialoga, ki je razviden v tenkočutnih rešitvah ruralne arhitekture (kozolec). Čas moderne je prinesel univerzalne in cenejše gradbene tehnike, ki so z razpršeno gradnjo našle pot tudi v naravno okolje. Naša generacija to popravlja.
Koren: Arhitektura mora iskati ustrezen dialog z naravo, še posebej v Sloveniji, kjer je narava ključni del slovenske identitete. Slovenci imamo globoko povezanost z okoljem, ki nas obdaja, in dobra arhitektura tega odnosa ne le odraža, ampak ga tudi krepi.Slovenska arhitektura pogosto izkazuje spoštovanje do narave, saj se prilagaja specifičnim geografskim, podnebnim in kulturnim značilnostim kraja. Na primer, objekti v alpskih predelih so zasnovani povsem drugače kot v obalni regiji, saj upoštevajo lokalne vremenske razmere in izkoriščajo lokalne materiale, kot so les in kamen, ki se organsko povezujejo z okoljem. Poleg tega sodobni arhitekti vse pogosteje iščejo načine za trajnostno arhitekturo, ki minimizira vpliv na okolje. To vključuje izkoriščanje naravnih virov, kot so sončna energija, lokalni materiali ter naravno prezračevanje, hlajenje in ogrevanje.
Košak: Odločitev za spoštljiv dialog med naravo in arhitekturo je predpogoj za nastanek dobrega arhitekturnega dela. Arhitektura nikoli ne more biti zgolj posledica spontanega ustvarjalnega navdiha posameznika ali kolaž dopadljivih podob, temveč direkten odziv na naravni in kulturni kontekst v katerem nahaja. To se zrcali skozi njeno umestitev, pojavnost in materialnost.
Kalamar: Uspešen dialog se vzpostavlja z arhitekturo v merilu, ki je lastno okolju – v primerih stanovanjske in tudi kmetijsko gospodarske gradnje so pravila uspešno postavljena. Do problema pride, ko je na vasi potrebno zgraditi šolo ali tovarno. Primer šole – pravila »zelene gradnje« zahtevajo čim manj členjene volumne, a ravno členjenje je tisto, ki zagotovi, da sredi vasi ne bo nastal kvader z ravno streho. Praviloma po Sloveniji rastejo veliki kvadri med enonadstropnimi hišami in cerkvenimi zvoniki. Mojstrstvo se pri tem redko zgodi.
Koren: Primeri arhitekturnih rešitev, kot so zgradbe, ki se vključujejo v naravno okolje, zelene strehe, transparentni materiali, ki omogočajo naravno svetlobo, in zasnove, ki omogočajo nemoten prehod med notranjim in zunanjim prostorom, dokazujejo, da arhitektura uspešno komunicira z naravo in njenimi elementi. Arhitektura mora iskati ustrezen dialog z naravo, še posebej v Sloveniji, kjer je narava ključni del slovenske identitete. Slovenci smo globoko povezani z okoljem in dobra arhitektura tega odnosa ne le odraža, ampak ga tudi krepi. Slovenska arhitektura pogosto izkazuje spoštovanje do narave, saj se prilagaja specifičnim geografskim, podnebnim in kulturnim značilnostim kraja. Na primer, objekti v alpskih predelih so zasnovani povsem drugače kot v obalni regiji, saj upoštevajo lokalne vremenske razmere in izkoriščajo lokalne materiale, kot so les in kamen, ki se organsko povezujejo z okoljem.
Košak: Kot snovalci prostora se stalno soočamo z vprašanjem, kako vzpostaviti primerno vez med že obstoječimi strukturami, novimi posegi in naravo. Prostor postaja vse bolj nasičen in kompleksen, na kar se mora arhitektura stalno odzivati. Njena naloga je postavljanje pravih vprašanj, na katera odgovarja z večplastnimi odgovori, ti pa se zrcalijo v berljivih prostorskih rešitvah. V našem prostoru najdemo veliko kvalitetnih del, ki so ne le neločljivo stkana s kulturno krajino, temveč jo tudi plemenitijo. To so arhitekture, ki ne tekmujejo za pozornost in ekskluzivnost, ampak so v dialogu z okolico in realnimi potrebami družbe.
Kalamar: Novi koncepti nastanejo z »novimi časi«. Dvajseto stoletje je bilo v marsičem novi čas in revolucionarne ideje so prišle do realizacij. Potem se je zgodila postmoderna in vrnili smo se v mirnejše evolucijske tokove. Tudi iz nič nastajajoča mesta med peskom in morjem bližnjega vzhoda nastajajo po vzorcih evropskega urbanizma. Včasih se je pelo »na zapadu ništa novo«, isto velja tudi za vzhod. Urbanizem v času neoliberalizma težko razvije nove vzorce – denar se drži preverjenih vzorcev.
”Arhitektura mora iskati ustrezen dialog z naravo, še posebej v Sloveniji, kjer je narava ključni del slovenske identitete.”
– Anže Koren
Koren: Današnja arhitekturna stroka se še vedno sooča z izzivi urbanizma, prostorskega načrtovanja in zamujenimi priložnostmi. Poleg tega je bila v preteklih desetletjih pogosto zapostavljena ali prepuščena pobudam posameznikov ter podrejena kapitalskim interesom. Prostorsko načrtovanje je velikopotezno dejanje, ki vključuje številne različne strokovne discipline in nikakor ne more biti zgolj nepremišljen odgovor na potrebe kapitalske družbe ali posameznika, ampak mora biti usklajeno, strokovno, premišljeno in v nekaterih primerih tudi politično dejanje. To vključuje potrebo po soglasju, podpori in predvsem jasni viziji, ki je ne more spreminjati vsak posameznik. Zaradi vseh teh razlogov je prostorsko načrtovanje družbeni konsenz, ki ga lahko izpeljejo le jasne vizije in trdna podpora celotne družbe.
Košak: Družba drsi v vse večjo individualnost, kar se odraža tudi pri načrtovanju stanovanjskih sosesk. Postajamo pretirano odvisni od udobja privatnega prostora in instantne mobilnosti, kar se prevaja neposredno v prostor. Arhitektura in urbanizem imata izjemen potencial za grajenje skupnosti, vendar bo potreben tektonski premik v razmišljanju, morda tudi v zakonodaji, da bi lahko ta potencial ponovno udejanili.
Kalamar: Hiša, ki je dom za tri generacije, ni več aktualna. Otroci so v šoli in na klavirju, ostareli so v domovih, nosilna generacija pa nima čase ne za ene ne za druge. Raziskati bo treba kreacijo medgeneracijskih objektov, kjer bi tri generacije bivale v enem kompleksu – ločeno toliko, da se ohranja funkcionalnost novega časa, vendar toliko skupaj, da se ohrani bližina in s tem izmenjava modrosti, energije. Drugi vzorec raziskave bi bil spodbujanje fizične komunikacije – ustvarjanje centrov srečevanja. Moramo verjeti, da je naš namen kaj več, kot le preživetje – združevanje ob kulturi, izobraževanju, športu, religiji ustvarja nove ideje, ljubezni – ustvarja uspešnejšo družbo.
Koren: Z razvijanjem skupnostno usmerjene arhitekture, sosesk, kjer so javni prostori ključni in spodbujajo medsebojne stike, sodelovanje in vključevanje različnih družbenih skupin; z zgostitvijo zaselkov z energetsko učinkovitimi in ne prevelikimi hišami ter možnostmi za delo in zaposlitev v tem okolju. V mestih pa bi bilo smiselno zasledovati koncept “15-minutnega mesta”, kjer kompaktna naselja omogočajo lažji dostop do javnih storitev, javnega prevoza in zelenih površin, hkrati pa zmanjšujejo potrebo po širjenju urbanih območij. Pomembna je tudi integracija narave v urbani prostor z zelenimi strehami, vrtovi, drevesi in vodnimi površinami. Pri hišah oziroma stanovanjih kjer ima arhitekt velik vpliv, so ključni fleksibilni bivalni prostori, ki omogočajo spremembe v funkcionalnosti prostorov glede na spreminjajoče se potrebe stanovalcev.
Košak: Grajeno okolje vpliva na nas bolj, kot se morda zavedamo. Nekatera mesta postajajo vse bolj izkustveno osiromašena predvsem s posegi izven človeškega merila, pomanjkanjem kvalitetnega skupnega prostora in nasičenostjo podob. Nazoren primer lahko najdemo na jugovzhodni ljubljanski vpadnici, Dolenjski cesti, kjer poteka bitka različnih meril, podob, vsebin in infrastrukture. Tak prostor je za uporabnika skrajno nepregleden, neberljiv, neprijeten. To vodi v splošno otopelost družbe za dojemanje fizičnega prostora, naši bivanjski vzorci pa tako postajajo vse bolj suhoparni. Nemški režiser Wim Wenders v svojem eseju primerja umetnost filma z arhitekturo. Trdi, da mesto mnogo bolj določajo prazni kot pa zapolnjeni prostori. Pravi, da so nekateri filmi kot sklenjeni zidovi, med njihovimi podobami ni niti ene vrzeli, ki bi opazovalcu omogočala videti še kaj drugega kot to, kar kaže film.Tudi arhitektura, tako kot film, lahko človeku odpre oči ali pa mu jih zapre, lahko ga pusti prevaranega ali pa mu buri domišljijo. Menim, da je poslanstvo arhitekture tudi ustvarjanje prostorov, ki vzbujajo željo po raziskovanju, izobraževanju ter omogočajo varno zatočišče za um posameznika.
Košak: Sodobna družba ima izjemno heterogene interese, zaradi česar je težje doseči konsenz, kaj so naše skupne vrednote, ki se zrcalijo tudi skozi pomembna arhitekturna dela, skozi spomenike. Zadnji večji kolektivni napor naše države na področju kulturne zavesti, je bila izgradnja Cankarjevega doma, ki se je zgodila pred skoraj pol stoletja. Če izvzamemo nekaj izjem srednjega merila, je vse do današnjega dne nastal nekakšen ‘kulturni vakum’, ki pa naj bi ga vendarle prekinili izgradnja NUK 2 in prenova SNG Drama.
”Postajamo pretirano odvisni od udobja privatnega prostora in instantne mobilnosti.”
– Dominik Košak
Kalamar: Državo imamo trideset let in razen avtocestnega križa veliko pomembnega nismo ustvarili. V mladi demokraciji se vse dogaja v ritmu volitev, polarizacija sproti ukinja projekte »onim drugim«. Ko bomo kot družba dovolj zreli, da bomo razumeli, da res potrebujemo novo gledališče ali nov trg ali nov klinični center, zagotovili financiranje in postavili ekipo, ki bo projekt speljala ne glede na vladajoče barve, bodo za nami ostali vredni spomeniki. Zgovoren je spomenik žrtvam vseh vojn ob Kongresnem Trgu v Ljubljani, ki ima dva betonska monolita – obrazložitev avtorjev to sicer poglobljeno pojasnjuje, ampak na koncu sta to dva monolita, ki govorita, da se pozabilo ne bo. Na tej lokaciji je spomenik samo zato, ker je imela vlada tam parkirišče in je posledično zemljišče v lasti države. Državni spomeniki bi morali biti na zahodni strani Slovenske ceste – tam je država, tukaj je veselo mesto. Polaganje venca v družbi glasnih kitajskih turistov je svojevrstna izkušnja.
Koren: Vsekakor ima naša današnja arhitektura potencial in sposobnost postaviti primeren spomenik današnjemu času. Je pa na mestu vprašanje kaj je danes spomenik in komu. Medtem ko so pretekla obdobja predvsem v cesarskem in povojnem času pogosto ustvarjala spomenike, ki so simbolizirali zmage, veljake, politične, verske ali kulturne vrednote tistega časa, je danes na mestu vprašanje ali je ob vseh tehnologijah in informacijah to še sploh potrebno. Današnji spomenik bi najverjetneje moral odražati sodobne vrednote, kot so napredek, globalna povezanost, trajnost in ob tem biti inkluzivnen in ne nujno monumentalen, ampak bolj povezan z družbo, vsakdanjim življenjem, tehnologijo in okoljem.
Kalamar: Arhitektura je kompleksna kompozicija mnogih snovnih in duhovnih sestavin. Vsaka arhitektura bi se lahko dotaknila umetnosti, se je pa dotakne samo toliko, kolikor je arhitekt sposoben iz profanega besedišča ustvariti poezijo. Leonardo da Vinci je zapisal: slikarstvo je najvišja oblika znanosti (ne umetnosti). Pri vseh dejanjih odločitve sprejemamo na osnovi tistega, kar smo občudovali, se naučili. Ko materijo obvladamo tako celostno, da lahko zaupamo navdihu, smo na dobri poti, da ustvarimo umetnost.
Koren: Res je, da je arhitektura v veliki meri odvisna od posameznega arhitekta, njegovega načina razmišljanja, ustvarjalnosti in stopnje kulturne občutljivosti ter odgovornosti. Arhitektura se nedvomno dotika umetnosti, predvsem v oblikovanju prostorov in stavbnih nizov, ki služijo kot »kulise« našega življenja. Te niso zgolj funkcionalne, temveč tudi estetsko bogate in oblikujejo našo izkušnjo prostora. Arhitekti pogosto sodelujejo z umetniki drugih strok, da vključijo skulpture, umetniške instalacije ali inovativne oblikovne rešitve, s čimer ustvarjajo edinstvene in izrazite kulturne prostore.
Košak: Umetnost in arhitketura sta neločljivo prepleteni, se soustvarjata in druga drugo vedno znova izumljata. Arhitektura je umetnost vsakodnevnega življenja.
Kalamar: Šola za arhitekturo v Ljubljani z bogato podlago v tehničnih in humanističnih znanjih ustvari morda enega odličnega arhitekta na letnik in mnogo intelektualcev, ki si prostor pod soncem zlahka najdejo. Arhitektov nas je nekaj tisoč, v stotinah se lahko prešteje arhitekte, ki avtorsko ustvarjajo in načrtujejo. V desetinah se prešteje vrhunske ustvarjalce.
Koren: Odgovor na to vprašanje ni enoznačen. Univerzitetna izobrazba arhitekta omogoča širino in dostop do različnih področij, saj današnja družba zahteva interdisciplinarno delovanje. Tradicionalna vloga arhitekta se je v zadnjih desetletjih spremenila, mnogi so razširili svoja znanja in dejavnosti. Vendar pa so se spremenili tudi tržni pogoji, odgovornosti in zakonodaja, kar je vplivalo na poklic. Zaradi nižjih plač se mnogi arhitekti usmerijo v sorodna področja, kot so oblikovanje, industrijski dizajn in interier, kjer so odgovornosti manjše, vendar še vedno temelji na arhitekturni izobrazbi.
Košak: Slovenija premore precej izjemnih arhitektov, ki po kvaliteti lahko parirajo najbolj preudarnim arhitekturam praksam v tujini. Naj omenim, da je bilo za najvišjo arhitekturno nagrado v Evropski uniji – Mies van der Rohe Award, za leto 2024 nominiranih kar sedem slovenskih arhitekturnih del, od tega sta se dve uvrstili v ožji izbor.
”Arhitektura je kultura.”
– Dominik Košak
Andrej Kalamar (1966, Murska Sobota) je v polje arhitekture vstopil z nastankom slovenske države, ko je bilo potrebe po arhitekturi zelo malo. Imel pa je, pravi, srečo, da mu je bilo kmalu zaupano delo na večjih projektih, kar mi je dalo samozavest, da je vse mogoče.
Glede na majhnos slovenskega trga, se je odločil, da se ne bo nikoli specializiral – nove tematike, sprejema kot vsakokratni izziv, saj mu vsak nov program požene kri po žilah.
Gradi cerkve in tovarne, hleve za koze in če mora tudi kakšno hišo.
Anže Koren (1986, Celje) že od leta 2007 sodeluje na Fakulteti za arhitekturo najprej kot tehnični sodelavec, od 2014 pa kot zunanji strokovni sodelavec; Od leta 2011 je član organizacijskega odbora Piranskih dnevov arhitekture in od leta 2012 vodi skupaj z Viktorijo Žavbi arhitekturni biro Studio.a+v, ki ima več realiziranih, nekaterih tudi zmagovalnih, projektov doma in v tujini. Leta 2014 prejeme nagrado Perspektivni v arhitekturi na Mesecu oblikovanja.
Dominik Košak (1991, Ljubljana) je leta 2019 magistriral na Fakulteti za arhitekturo in že med študijem deloval kot tehnični sodelavec, od leta 2020 pa kot strokovnjak iz prakse. Je soustanovitelj arhitekturnega biroja ELEMENTARNA in je kot soavtor prejel več domačih in mednarodnih nagrad ter nominacij, kot so mednarodna nagrada Piranesi 2023, Zlati svinčnik 2024, nominacijo za EU Mies Award 2024. Udejstvuje se tudi na področju grafičnega oblikovanja, med drugimi je zasnoval dvoevrski priložnostni kovanec (NUK) za Banko Slovenije leta 2024.
Avtor: Brane Maselj
Inštitut NAPREJ d.o.o.
Stegne 23a
1000 Ljubljana
T: +386 (0) 30 484 488
Registration number: 9509283000
Tax number: 23813806
We are not liable for VAT.
TRR: SI56 6000 0000 1309 765, odprt pri Hranilnici LON
