Diagnoza slovenskega zdravstva
Je slovenski zdravstveni sistem res v krizi? Ta hip se sooča s toliko problemi, da se zdi, kot da jih še nikoli ni bilo toliko. Gotovo k temu vtisu veliko pripomore stavka zdravnikov sindikata Fides, ki na površje naplavlja predvsem po eni strani nezadovoljstvo zdravnikov s plačami in delovnimi pogoji, po drugi pa nezadovoljstvo uporabnikov s storitvami in čakalnimi vrstami. Pod balastom teh vsakdanjih problemov pa ostajajo prikriti globlji vzroki krize, ki izvirajo iz strukturnih neskadij cele družbe in okostenelosti zdravstvenega sistema, kakršen je bil zasnovan še pred desetletji in se je le malo prilagajal novim razmeram.
Težave z dostopnostjo do zdravstvenega sistema, dolge čakalne dobe, pomanjkanje zdravnikov, sistematično nezadovoljstvo tako uporabnikov kot ponudnikov zdravstvenih storitev ter tudi slabo upravljanje in morda neustrezno financiranje zdravstvenega sistema, vse to so le posledice nakopičenih neskladij, ki terjajo širše družbeno usklajevanje.
Navsezadnje se je v zadnjih 25 letih naša življenjska doba podaljšala za 12 let, toda, ugotavljajo zdravniki iz prve roke, ne živimo dlje tistih let, ko smo zdravi, ampak tistih 12 let, ko potrebujemo še več zdravstvene oskrbe.
Zgodil se nam je, tako kot povsod v razvitem svetu, tako imenovani srebrni cunami. Naraščajoče število starostnikov, ki imajo več kroničnih bolezni, več poslabšanj in več hospitalizacij, je preobremenilo naš že tako prenapeti zdravstveni sistem. Zmanjšalo se je število opredeljenih na družinskega zdravnika in s tem se je povečal pritisk na vse ostale strukture v zdravstvu, kar je povzročilo gneče na urgencah, povečalo čakalne dobe na ambulantne storitve in zaradi preobremenitve pognalo v beg medicinske sestre. Zdravnikov je manj, kot v večini drugih državah, Unije, so pa tudi slabo razporejeni po specialnostih. Pomanjkanje medicinskih sester grozi zapreti vrata bolnišničnih oddelkov, ki zdravijo bolne oziroma stare.
Tudi osnovno vprašanje, s katerim se v temelju ukvarja zdravstveni sistem, to je vprašanje zdravja, je v resnici družbeno vprašanje, ki je del splošne paradigme časa oziroma civilizacije. Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije zdravje ni le odsotnost bolezni, ampak tudi duševno, telesno, čustveno in socialno ugodje oziroma blagostanje.
Zdravje je po takšnem razmišljanju dinamično ravnovesje telesnih, duševnih, čustvenih, duhovnih, osebnih in socialnih prvin, ki se kaže v zmožnosti neprestanega opravljanja funkcij in prilagajanja okolju. V tem smislu zdravje in skrb zanj nista le interes posameznika, medicine in zdravstvenih ustanov, ampak odgovornost celotne družbe.
Družbena skupnost je to odgovornost preložila na ramena zdravstvenih ustanov in zdravnikov. Na to, kako bo poskrbela, da zdravniki skupaj s podpornimi službami lahko to odgovornost tudi izpolnjujejo, zdravniki sami nimajo veliko vpliva. Njihovo delo je zdravljenje bolnikov in s tem povezana tudi skrb za zdravje ljudi, družba pa naj jim za to zagotovi ustrezen okvir. A tega brez upoštevanja njihovih izkušenj in razmišljanj ne more dobro narediti.
In tu smo še uporabniki, ko se znajdemo v sistemu kot pacienti. Nekateri zdravstveni strokovnjaki opozarjajo, da smo Slovenci še vedno navajeni v zdravstvu dobiti vse zastonj. Seveda ne glede na to kakšen odnos imamo do svojega zdravja, kar je posebno poglavje, ki mu zaradi že tako preobsežne problematike, nismo namenili pozornosti. Že skok čez mejo v Avstrijo, pravijo poznavalci, pokaže kako smiselno bi bilo uvesti doplačila za storitve.
Potrebovali bi nekaj izkušenj iz tujine, da bi znali ceniti tisto kar imajo doma. Čez lužo moraš hudo plačati zavarovanje, da si približno tako široko obravnavan, kot tu, sicer nimaš dovolj denarja niti za plačilo osnov. V Evropi je v večini držav javno zdravstvo z različnimi oblikami zavarovanja oziroma financiranja, na urgencah pa se dolgo čaka povsod. Tudi na Švedskem. Ta dejstva bi morali večkrat prikazati in opisati tudi v naših medijih, poudari eden od naših sogovornikov.
Občutek krize povzroča tudi že skoraj sovražno medijsko razslojevanje na javne zavode in koncesionarje. Koncesionarji so del javnega zdravstvenega sistema, in bi morali biti kot taki tudi enakovredno obravnavani. Tako pa velikokrat slišimo in beremo pavšalizme kako jim gre samo za zaslužke, pobiranje smetanje, ohranjanje ”dvoživkarstva”. Prepogosto pozabljamo, da mora koncesionar sam zagotoviti zmogljivosti, s katerimi bo izvajal zdravstvene storitve, kar pomeni tudi investicijo v na primer bolnišnico ali pa polikliniko z vso potrebno opremo. V javne zavode pa tovrstne naložbe financira država oziroma občine z denarjem davkoplačevalcev.
V času, ko se o teh temah že razplamteva neizogibna družbena razprava, smo se obrnili na nekaj zdravnikov in zdravstvenega menedžerja, sopotnikov Inštituta Naprej, da s svojega zornega kota in prek svojih razmišljanj dopolnijo podobo stanja našega zdravstva. Odgovore, ki smo jih strnili v pričujoči članek, so nam med drugimi poslali: dr. Hugon Možina, vodja Internistične prve pomoči v UKC Ljubljana, ki sprejema najhuje bolne, Igor Rus, specialist interne medicine splošne bolnice Jesenice in Roman Ratkai, finančni menedžer, ki zadnje leto kot direktor vodi bolnišnico Murska Sobota.
Čeprav v javnosti prevladuje vtis, da je diagnoza našega zdravstva slaba, pa naši sogovorniki ob jasnem zavedanju problematike,poudarjajo tudi njegove dobre plati. Vsi, delno že omenjeni problemi se namreč ne pojavljajo v enaki ali primerljivi meri pri vseh izvajalcih. Imamo bolnišnice, ki finančno dobro stojijo, prav tako zdravstveni delavci iz nekaterih bolnišnic ne bežijo v druge dejavnosti ali pa k koncesionarjem ali celo k zasebnikom. Prav tako nekatere bolnišnice nimajo težav s prostori, financiranjem, dobavitelji. Enako lahko ugotovimo, pravijo poznavalci, za zdravstvene domove – v lanskem letu je od 61 zdravstvenih domov poslovala z izgubo samo osmerica – in poudarjajo, da podoba nekakšne vsesplošne krizi v zdravstvu ni realna.
Skupaj so sicer vsi zdravstveni domovi v lanskem letu realizirali 750 milijonov evrov prihodkov, in 18 milijonov evrov presežka prihodkov na odhodke (2,4 odstotka prihodkov), beremo v poročilih ZZZS. Po drugi strani je z izgubo poslovalo 12 od 27 bolnišnic. Bolnišnice so realizirale 2,25 milijarde evrov prihodkov in 0,7 milijona evrov primanjkljaja prihodkov glede na odhodke.
Hugon Možina „Naše zdravstvo ni nujno v krizi, saj ima na marsikaterem področju vrhunske rezultate. Najboljši na svetu smo na področje transplantacije srca in preživetja po njem; med najboljšimi na svetu pri zdravljenju akutnega koronarnega sindroma – po domače srčnega infarkta, saj se po stopnji preživetja uvrščamo med prvih devet držav; nekje v sredini lestvice smo glede zdravljenja srčnega zastoja – med prvimi smo začeli s takojšnjo koronarografijo po dogodku, preživetje pa je odvisno od zgodnje defibrilacije. Tu širimo uporabo avtomatskega srčnega defibrilatorja (AED) v manj obljudene, oddaljene dele Slovenije in izobražujemo prve izvajalce oživljanja: gasilce, policiste, vaščane in druge. Skratka, če bi ocenjevali zdravstvo na osnovi takih kriterijev, smo celo med najboljšimi.“
Roman Ratkai: „Naš zdravstveni sistem na splošno po strokovni plati vendarle deluje ter pacientom zagotavlja strokovno, varno in kakovostno oskrbo. Slovenija z bistveno manj vloženega denarja po mnogih kazalcih dosega enake ali celo boljše rezultate kot države EU, ki zdravstvu namenjajo več denarja. A brez odločnih sprememb v organizaciji njegovega delovanja. Dolgoročno ne bomo zmožni zagotoviti močnega, solidarnega in pravično dostopnega javnega zdravstvenega varstva.“
Tudi nekateri drugi kazalniki, po katerih se meri uspešnost zdravstvenega sistema ali pa vsaj dela, ki jih naši sogovorniki ne omenjajo, kažejo, da ima Slovenija dobro zdravstvo. V vrhu smo tudi na področju porodničarstva. Umrljivost dojenčkov je bila v letu 2021 na ravni 1,8 umrlega na 1.000 živorojenih, kar je bistveno nižje od povprečja najbolj razvitih držav Unije (2,8 umrlega na 1.000 živorojenih) Dobro se soočamo tudi z nekaterimi kroničnimi boleznimi, kot je razbrati v letnih poslovnih poročilih ZZZS.
Če so glede dobrih plati našega zdravstva upravljalci, torej menedžerji in izvajalci, torej zdravniki relativno soglasni, se glede vzrokov krize bolj razhajajo. Razumljivo, saj ima vsaka stran z njo svoje težave; menedžerji z upravljanjem in izvajalci z delovanjem, oboji pa v čedalje bolj stresnih razmerah.
Z zornega kota menedžerjev so problem – poleg njihovih plač – denimo sveti zavodov, ki nadzirajo njihovo delovanje, a so za to delo izjemno slabo stimulirani in so preživeta oblika upravljanja, ki da je cokla v razvoju zdravstvenega sistema, razvoja stroke, nagrajevanja uspešnih zaposlenih. Zastarelo statusno obliko naj bi predstavljala tudi ZZZS, ki da bi morala korenito spremeniti organizacijo in procese, predvsem v zvezi s plačevanjem zdravstvenih storitev.
Na splošno je slišati, da zdravstvo je v krizi zaradi neustreznega vodenja, to pa da je posledica pomanjkanja skupnih družbenih ciljev na področju zdravstva, ki jih je zavezana uresničevati sleherna vlada, in prehitre menjave odgovornih oseb na vodilnih mestih v državi. Statistika temu pritrjuje, saj kaže, da sta dve ključni funkciji našega zdravstva, to je minister za zdravje in generalni direktor UKC Ljubljana v povprečju zamenjana na vsakih 15 mesecev. In ker je UKC Ljubljana tudi zaradi takšnih kadrovskih cunamijev v nenehni krizi, to vpliva na celotno zdravstvo, saj predstavlj a ljubljanski univerzitetni klinični center skoraj tretjino našega zdravstva.
Roman Ratkai: “Pomanjkanje strokovnjakov na posameznih področjih, fluktuacija kadra, (ne)konkurenčnost zaposlitve v zdravstvenem sektorju in težave pri premoščanju medgeneracijskih razlik so ključni izzivi, s katerimi se danes soočajo praktično vsi izvajalci. Podoba razmer, ki nam jo slikajo mediji, je naslednja: Kadra v zdravstvu v Sloveniji primanjkuje; na splošno ga ni, kar ga pa je, mora delati v slabih razmerah z velikimi delovnimi obremenitvami, pomanjkanjem kariernih priložnosti ter je slabo plačan.
Statistični podatki pa v nasprotju s splošnim prepričanjem kažejo na prvi pogled nekoliko drugačno sliko. Število zdravstvenih delavcev (zdravnikov in delavcev v zdravstveni negi) v javnih zdravstvenih zavodih se je leta 2023 v primerjavi z letom 2018 povečalo v bolnišnicah za šest odstotkov, v zdravstvenih domovih pa za kar 21 odstotkov. Število vseh zdravnikov v bolnišnicah je leta 2023 v primerjavi z letom 2018 naraslo za pet odstotkov (151 več zaposlenih), v zdravstvenih domovih pa za 17 odstotkov (230 več zaposlenih). Problem pa je, da se je število zaposlenih v zdravstveni negi v bolnišnicah v istem obdobju zmanjšalo za štiri odstotke, v zdravstvenih domovih pa povečalo za 20 odstotkov (771 več zaposlenih). Tudi podatki o realizaciji programa kažejo, da je bilo v primerjavi z letom 2018 v letu 2023 opravljenih več storitev. “
Roman Ratkai: “Poleg pomanjkanja ustreznih finančnih in kadrovskih virov je za Slovenijo značilno tudi pomanjkanje vizije in strateškega načrtovanja investicij v zdravstvu. Objekti, namenjeni zdravstveni dejavnosti, so bili v Sloveniji zgrajeni v različnih časovnih obdobjih od leta 1889 do 2009, zato je zanje značilno pomanjkanje ustreznih prostorskih zmogljivosti ob njihovi nefunkcionalnosti, razdrobljenosti ter iztrošeni osnovni infrastrukturi, ki ne sledi potrebam procesov dela in tehnološkemu razvoju medicinskih strok.
Objekti so tudi energetsko neučinkoviti, z visokimi tekočimi stroški vzdrževanja in energentov ter visoko iztrošenostjo in amortizacijo opreme. Še leta 2011 je bila v slovenskih bolnišnicah odpisanost opreme 67-odstotna, v letu 2023 pa že več kot 85-odstotna.
Zaostanek – tudi glede na povprečje v EU – je tudi pri razvoju informacijsko-komunikacijskih tehnologij in digitalnih storitev. Za informacijsko-komunikacijske tehnologije se nameni manj kot dva odstotka celotnih prihodkov, medtem ko gospodarstvo namenja celo do deset odstotkov. Problem je tudi nepovezanost različnih informacijskih sistemov in nezmožnost izmenjave podatkov zaradi neusklajenih standardov in tako postane vprašljiva tudi pravilnosti podatkov.
V zdravstveno infrastrukturo in medicinsko opremo se je od leta 2008 do 2022 v povprečju investiralo 37,2 milijona letno, kar je glede na obseg in starost infrastrukture ter glede na razvoj in napredek zdravstva bistveno premalo za dolgoročno ohranjanje ter razvoj primerne zdravstvene infrastrukture. V letu 2021 sprejet zakon o zagotavljanju sredstev za investicije v zdravstvo je zato predvidel kar dve milijardi naložb iz domačega proračuna in evropskih skladov do leta 2031.
Zakon je vzpostavil podlago za sistematično planiranje kratkoročnih in srednjeročnih investicij, predvsem za krepitev že obstoječe mreže javne zdravstvene službe na način, da se bodo projekti planirali in izvajali usklajeno, učinkovito in racionalno. Učinkovita organizacija in ustrezno načrtovanje dela sta namreč ključna za pravočasno in uspešno izvedbo investicijskih projektov. Problem pa je, da tako na ministrstvu za zdravje kot tudi pri izvajalcih zdravstvenih storitev primanjkuje strokovno usposobljenih delavcev, da bi lahko uspešno in pravočasno realizirali vse načrtovane investicijske projekte, ki so z organizacijskega ter tudi izvedbenega vidika izjemno zahtevni in kompleksni. Omejene so tudi kapacitete izvajalcev del na trgu, sploh če upoštevamo, da se na naše razpise le redko javljajo tuja gradbena podjetja.”
Hugon Možina: „Nekatera področja, ki veliko pomenijo bolnikom in družinam, pešajo ali pa jih sploh ni: dostopnost do družinskega zdravnika v urbanih področjih (Ljubljana, Maribor, Celje, ruralna področja so še urejena), paliativna obravnava in podpora na domu v večini zdravstvenih regij sploh ni razvita. Ni psihične podpore v trenutkih hudih travm, nesreč bolezni, pri žalovanju, drži se le na Onkološkem inštitutu, dostopnost do pomembnih specialističnih obravnav (npr. kardiologa, revmatologa) je slaba. Geriatrije takorekoč nimamo. Razlogov pomanjkanja nekaterih profilov zdravnikov in medicinskih sester je veliko.
S 3,2 zdravnika na 1000 prebivalcev (všteti so tudi tisti, ki ne delajo z bolniki: učitelji, tisti v farmacevtski industriji, pri zavarovalnicah, na inšpektoratih itd.) smo v zadnji četrtini Unije. Seveda pa to ne velja za vsa področja. V zadnjem desetletju je najmanj zdravnikov tam, kjer je več dela in večja odgovornost, več pa imamo istih, ki se ukvarjajo z očmi, kožo, fizioterapijo ipd. Vseh aktivnih zdravnikov v Sloveniji je okrog 7000. Če pa pogledamo delež družinskih zdravnikov, pride na enega zdravnika v povprečju kar 1850 pacientov.
Učinkovitost zdravnikov pada tudi zaradi krčenja podpornih timov. Več medicinskih sester je prestopilo v primarno zdravstvo z odpiranjem referenčnih ambulant, sedaj tudi Centrov za krepitev zdravja. S spremembo zakonodaje zdaj ponujajo družinskim zdravnikom komaj polovico diplomirane sestre. To pomeni še dodaten premik teh zdravstvenih delavcev iz že disfunkcionalnih oddelkov v bolnišnicah. V Zdravstvenih domovih je nočnega dela za medicinske sestre pač veliko manj, prav tako jim ni treba dežurati med vikendi. V zadnjih nekaj letih so e bolnišnice že zaprle precej bolniških sob in ukinile več internističnih oddelkov zaradi pomanjkanja medicinskih sester, na druga področja odhajajo tudi zdravniki. Premik medicinskih sester iz bolnišnic v zdravstvene domove bo nov, za nekatere oddelke gotovo zadnji udarec. Za ponovni zagon specialističnega oddelka potrebuješ desetletje in več. Ko se oddelki v regionalnih bolnišnicah zaprejo, se poveča pritisk na UKC in na preostale medicinske sestre, in to je začaran krog. Posledica tega bo povečano odhajanje mladih zdravnikov v tujino.
Breme akutnih bolezni se iz zdravstenih domov prestavlja na oddelke Nujne medicinske pomoči in Urgentne centre, ki pa takega bremena ne zmorejo.. Akutna bolezen je le redko urgentna bolezen ali povedano drugače: vnetje ušesa ni za urgenco. Specialistov in specializantov urgentne medicine je malo – le redki se še prijavijo na specializacijo iz urgentne medicine – komaj petino izraženih potreb, in s takšnim odnosom bomo to dejavnost zamorili. Resneje bolne na urgenci največkrat obravnavajo specialisti interne medicine. Tudi teh je vse manj, čeprav je ta specializacija za potrebe starajoče populacije najbolj potrebna, sodobna, učinkovita. Iz zdravstvenih domov vodenje kroničnih bolnikov prelagajo na usmerjene specialistične ambulante in tako podaljšujejo čakalne vrste.“
Igor Rus: „Gre predvsem za kadrovsko krizo, ki je pogojena z socialno krizo vrednot v naši družbi. Gre tudi za nerazumevanje statusa zaposlenih, nerazumevanje delovanja zdravstva in procesov v njem s strani odločevalcev, problem soočenja s starajočo se populacijo, razkorakom med možnostjo delujočega sistema s trenutnimi kadrovskimi resursi in potrebami bolnikov.
Oprema je delno zastarela, problem javnih razpisov je že kroničen, priča smo popolnemu razpadu Službe za investicije na ministrstvu za zdravje, ki še vedno ni določilo lokacije za novo gorenjsko bolnišnico, čeprav so evropska sredstva iz naslova okrevanja že zagotovljena. Popolnoma apatično in nedelujoče ministrstvo za zdravje je sestavni del naše zdravstvene krize.“
Financiranje verjetno ni tako velik problem, kot zagotovitev ustreznih strokovnih in podpornih kadrov. Država ga lahko hitro uredi s spremembo zakonodaje, ki bi omogočala dodatno proračunsko financiranje oziroma prerazporeditev proračunskih sredstev ter uvajanje sofinanciranja določenih storitev oziroma del.
Financiranje je postalo po mnenju številnih problematično po ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja; tako mora proračun že letos za finančno vzdržnost ZZZS slednji nakazati 400 milijonov evrov. Leta 2027 pa bo zaradi staranja prebivalstva in manjših prilivov znesek iz proračuna že milijardo evrov. Ob vsem tem financiranju pa ZZZS ni zavarovalnica, ki bi financirala zdravje, temveč zdravljenje. In ker se vse to pokriva s proračunskimi sredstvi, ni pravega interesa za financiranje zdravja. Zdravstvena zavarovalnica daje že več kot 600 milijonov evrov za bolniške staleže.
Igor Rus: „Z obstoječimi sredstvi bomo sicer lahko še nekaj časa lahko vzdrževali raven bolnikovih pravic, čeprav se bo verjetno treba pričeti pogovarjati o košarici zagotovljenih pravic, težava pa je v zapiranju oddelkov zaradi pomanjkanja kadrov. Gorenjska regija je samo v zadnjih petih letih izgubila čez 100 internističnih postelj, močno se je povečal ‘pretok’ bolnikov na obstoječih posteljah; kar gre seveda tudi na račun kvalitetne obravnave, posledično je prekomerno obremenjen še preostali kader ki še vztraja.“
Roman Ratkai: „Dejstvo je, da se je v zadnjih letih v primerjavi z obdobjem pred epidemijo v zdravstvo namenilo bistveno več finančnih sredstev za izvajanje zdravstvenih programov in financiranje investicij, opravljenih je bilo kumulativno več storitev in zaposlenih več kadrov, pa vendar težave z dostopnostjo ostajajo prisotne. Zdravstveni sistem po strokovni plati vendarle deluje ter pacientom zagotavlja strokovno, varno in kakovostno oskrbo.“
Že omenjene možnosti dodatnega proračunskega financiranja ter verjetno tudi dodatnega javnega in zasebnega zavarovanja in oblikovanje košarice storitev so le eno področje ukrepanja. Morda še bolj pomemba je vzpostavitev temeljnih, skupnih družbenih ciljev, ki bi jih bila zavezana uresničevati sleherna od vlad, ki se izmenjujejo na oblasti.
Hugon Možina: „Država in družba morata povedati, katere zdravnike potrebujemo bolj, načrtovati morata zdravstveno mrežo in tiste specialiste, ki jih primanjkuje, dodatno finančno podpreti. Potrebno je nagrajevanje profilov, ki jih potrebujemo in se bodo spopadli s prej omenjenim cunamijem: družinskih zdravnikov, internistov, geriatrov, tistih, ki se ukvarjajo s paliativno medicino itd. Tako bodo postale te specializacije bolj zanimive, bolj konkurenčne klasično pridobitniškim. Enako je tudi z medicinskimi sestrami. Treba je bolje nagrajevati medicinske sestre na tistih mestih, kjer je pomanjkanje. Običajno gre za področja, ki so delovno bolj intenzivna in zahtevajo večjo odgovornost.“
Igor Rus: „Spremeniti je potrebno organizacijo zdravstvenih ustanov po meri gospodarskih družb,, z nadzornih funkcij pa je treba umakniti politiko; postaviti je treba kompetentna vodstva in jih popolnoma opolnomočiti ter jih tudi ustrezno nagraditi.. Trenutna plača direktorja UKC Ljubljana , ustanove, ki ima proračun 700 milijonov evrov, je 3500 evrov, kar ga znotraj UKC uvršča nekje na 50 mesto.
Že v procesu izobraževanja je treba skrbeti za ustrezne kadre, njihovo boljše nagrajevanje, zaposlovanje zlasti negovalnega kadra iz tujine. In glede pacientov, se bo verjetno treba začeti pogovarjati o košarici zagotovljenih pravic, za ostalo pa bo treba aktivirati dodatno zavarovanje, pri tem je potrebno zakonsko zaščititi ranljivejše skupine.“
Roman Ratkai: „Potrebne so spremembe delovanja in upravljanjna zdravstvenih izvajalcev kot zavodov, ker je to zastarela normativna ureditev. Povečati je treba pristojnosti direktorjev, uvesti nagrajevanje, individualne pogodbe s ključnimi zaposlenimi, ukiniti uravnilovko. povečati plače in hkrati zmanjšati števila prostih dni od letnega dopusta, izobraževanj, prostih dni po dežurstvu in na ta način zmanjšati pomanjkanje zdravstvenega osebja. Urediti je treba odnos javno – zasebno; potrebujemo nujno oba pola, in za oba vzpostaviti enake pogoje, kar pomeni, da sistem ne sme povzročiti tega, da zasebno zdravstvo opravlja samo storitve, ki so dobro plačane (radiologija, ortopedija…), javnemu zdravstvu pa ostanejo zapleteni in slabo plačani primeri. Primerjati je treba efektivnost dela pri zasebnikih in v javnih zavodih. Povečati je treba tudi informatizacijo procesov dela.“
Pogosto slišimo, da biti zdravnik, pomeni v celoti živeti poslanstvo zdravnika. Ševilni zdravniki so bili v tem duhu vzgojeni in izšolani. Številnim je povsem samoumevno, da so v tej službi vsak dan 24 ur na dan in jim ni nič pretežko, ne glede na dolžino dela. Se pa tudi na tem področju razmere spreminjajo …
Hugon Možina: „Počutje zdravnika je odvisno od tega, na kateri obali se bojuje s cunamijem. Nekateri si ne zmočijo niti nogavic. Vsekakor je za dobro počutje univerzalno pomembno uspešno strokovno delo, zavedanje, da so tvoj trud opazili – tega ni, bereš in poslušaš same graje, natolcevanja in žalitve – podpora tima, družine, dovolj prostega časa, šport, predvsem prijatelji, branje, drugi hobiji, pasji prijatelji… V ZDA stalno spremljajo to področje in ugotavljajo, da se tisti, ki delajo na urgenci, radi zatekajo v adrenalinske športe. Ko je vsega preveč in imaš že hude stiske, pomaga le, vsaj kratkotrajen, umik iz okolja.“
Igor Rus: „Starejši zaposleni še čutimo neko odgovornost do poklica, ki je hkrati tudi naše poslanstvo, pri mlajših kolegih pa žal tega ni več. Na določene razpisane specializacije ni več prijav, diplomanti zdravstvene nege se raje zaposlujejo v storitvenih dejavnostih.. Na mikro nivoju zadeve še tečejo, toda kako dolgo?“
Avtor: Brane Maselj
Inštitut NAPREJ d.o.o.
Stegne 23a
1000 Ljubljana
T: +386 (0) 30 484 488
Registration number: 9509283000
Tax number: 23813806
We are not liable for VAT.
TRR: SI56 6000 0000 1309 765, odprt pri Hranilnici LON
