Poročilo z dogodka Kitajska, dogodek dne 12. 06. 2025
Avtor: Brane Maselj
Inštitut NAPREJ in Rotary klub Ilirija sta gostila poglobljeno razpravo o kompleksnem fenomenu sodobne Kitajske, njenem globalnem vplivu ter strateških implikacijah za Evropo in Slovenijo. Dogodek, ki je pritegnil številne strokovnjake in zainteresirano javnost, je osvetlil večplastnost kitajskega razvoja, od gospodarske ekspanzije do vrednostnih premikov in tehnološke suverenosti.
Moderator je uvodoma izpostavil osrednjo temo: naravo kitajskega vzpona – ali gre zgolj za ekonomsko in tehnološko ekspanzijo ali tudi za vrednostno preoblikovanje svetovnega reda? Evropa in Slovenija se soočata z dilemo, kako se strateško postaviti do Kitajske, ki ponuja priložnosti, a prinaša tudi tveganja. Omenjena je bila doktrina “deriskinga“, ki jo je uvedla Evropska komisija pod vodstvom Ursule von der Leyen, kot odgovor na odvisnost od kitajskih novih zelenih tehnologij. Vprašanje ostaja, ali je “derisking” res zgolj zmanjševanje tveganj ali pa korak k odklapljanju od vsega kitajskega za zaščito strateških interesov. Za Slovenijo, ki se pogosto ponuja kot mehka vstopna točka, je to še posebej pomembno. Panelisti so bili povabljeni, da osvetlijo, kako danes razumeti kitajski vpliv.
Ugledna novinarka in poznavalka Kitajske Zorana Baković je poudarila, da se Kitajska definira predvsem po lastni volji. Želi biti regionalna sila z ogromnim globalnim vplivom, vendar trenutno ne teži k vlogi globalne supersile, saj se zaveda dominantne vloge ZDA, s katero si ne želi neposrednega konflikta. Kitajska je kot “slon, ki vstopi v sobo in išče svoj prostor,” največja dobitnica globalizacije, čeprav se je je sprva bala. Pojem “globalizacija” se je v kitajskih medijih dolgo smel uporabljati le kot “ekonomska globalizacija”, da se prepreči povezave na univerzalne vrednote, do katerih ima Kitajska zadržan odnos.
Bakovićeva je poudarila pomen zgodovinskega konteksta: Kitajske ne smemo opazovati le v odnosu do drugih političnih sistemov, temveč v luči njene 4000-letne zgodovine, v kateri je večinoma veljala za najnaprednejšo državno ureditev. Reforme, ki so se začele leta 1978 pod Deng Xiaopingom (imenovane “fuxin”, kar pomeni renesanso ali regeneracijo), so potekale v treh fazah:
1. Izkoriščanje delovne sile: Ogromna količina presežne delovne sile s podeželja (ocenjene na 400 milijonov ljudi) je Kitajski omogočila, da postane “svetovna proizvodnja”.
2. Kopiranje in prilagajanje tehnologij: Kitajska je kopirala tuje tehnologije, se iz njih učila in jih prilagajala. To je bilo obdobje, ko so se pojavljali očitki o kraji intelektualne lastnine (npr. nemška tovarna, ki so jo kitajski delavci ponoči kopirali ter vzporedno gradili enako tovarno).
3. Lastne inovacije: Danes je Kitajska v fazi razvoja lastnih tehnologij, še posebej na področju zelenih tehnologij, električnih vozil, solarnih panelov, jedrske energije in baterij, kjer želi postati vodilna na svetu. Primeri so hitri vlaki (460-500 km/h), prvo potniško letalo (čeprav z mnogimi uvoženimi komponentami) in odlični električni avtomobili (kot BYD), ki se prodajajo po cenah, ki jih določa Kitajska.
Bakovićeva je nadaljevala, da Kitajska k svojemu razvoju pristopa holistično, podobno kot k svoji tradicionalni medicini. Dilema glede Huaweija in 5G je bila primerljiva s trenutno situacijo, ko Evropa za svojo energetsko tranzicijo in elektrifikacijo potrebuje posodobitev omrežja, Kitajska pa ponuja najcelovitejše rešitve. Evropski “de-risking” je morda bolj odraz evropskih lastnih neuspehov pri sledenju tehnološkemu razvoju kot pa realne kitajske nevarnosti.
Kitajska ima dolgoročni razvojni načrt do leta 2049 (100. obletnica Ljudske republike Kitajske). Do leta 2035 želi postati srednje razvita država (približno 20.000 USD BDP na prebivalca), z dvakrat večjo ekonomijo kot leta 2020 (preko 30 bilijonov USD BDP), najsodobnejšo tehnologijo, industrijo in progresivno družbo z visoko stopnjo mehke moči. Edina resna grožnja svetu s strani Kitajske bi bila vojaška intervencija na Tajvanu, česar pa si Kitajska po mnenju Bakovićeve trenutno ne želi, saj bi ji prineslo več škode kot koristi. Tajvan namerava nadzorovati na drugačne načine. Zato velja, da je Kitajska regionalna sila z ogromnim globalnim vplivom.
Bakovićeva meni, da Kitajska ne profitira na račun nesreče drugih (ZDA, EU). Kot “slon v sobi” potrebuje pozitivno okolje za lasten razvoj in razvoj drugih. Trenutno ni “zla sila” in njena želja po rasti ne predstavlja neposredne grožnje svetu, čeprav obstajajo napetosti s sosedi zaradi nerešenih mejnih vprašanj. Kitajska ne želi izvažati svoje ideologije (komunizma ali enopartijskega sistema) in si celo želi močno, demokratično in samostojno Evropsko unijo, ki ne bi bila podrejena ameriškim interesom.
Nevarnost za druge pa je v tem, da Kitajska “izvaža svoja pravila igre”. To se kaže v ne transparentnih investicijah, angažiranju lastnih delavcev in tehnologij (primer mostu Pelješac na Hrvaškem) ter ponujanju izdelkov po cenah, ki jim drugi težko konkurirajo (deloma zaradi preteklega izkoriščanja delavcev, čeprav se to z razvojem tehnologije spreminja). Evropska unija zaenkrat nima učinkovitega odgovora na kitajske ponudbe, ki so pogosto 20-30% cenejše od vseh ostalih. Kitajska danes ponuja izdelke, ki jih Evropa nujno potrebuje za zeleni prehod (električna vozila, baterije, solarni paneli), vendar se EU boji uničenja lastnih industrij. Kitajska si želi enotno EU, s katero se lahko pogovarja “preko enega telefona”. Zanimivo je, da Kitajska, čeprav komunistična država, danes brani globalizacijo in kapitalizem. Moderator je dodal, da Kitajsko v njeni politiki verjetno vodi Sun Tzujeva filozofija – napad, ko si močnejši, kar pomeni, da ne bo neposredno napadla Tajvana, ampak bo situacijo skušala obrniti sebi v prid s potrpežljivim čakanjem in spretnim manevriranjem.
Strokovnjak za mednarodne odnose Primož Šterbenc je Kitajsko umestil v širši mednarodni kontekst. Po koncu hladne vojne in obdobju unipolarnosti pod vodstvom ZDA smo priča prehodu v multipolarni svet (s Kitajsko, Rusijo, Indijo, Brazilijo kot pomembnimi akterji; EU je zaradi neenotnosti manj vplivna). Takšna tranzicijska obdobja so zgodovinsko nevarna.
Šterbenc je spomnil na “Tukididovo past”: situacije, ko naraščajoča sila (kot so bile Atene) ogroža vladajočo silo (kot je bila Šparta), pogosto vodijo v vojno. Graham Allison je identificiral 16 takšnih primerov v zadnjih 500 letih, od katerih jih je 12 pripeljalo do vojne. Le v štirih primerih je bil konflikt preprečen s prilagajanjem. Prva svetovna vojna je primer, ko do prilagoditve ni prišlo (Velika Britanija proti Nemčiji na morju, Nemčija proti Rusiji na kopnem). Tudi Robert Gilpin opozarja, da hegemonske vojne pogosto razrešujejo neravnovesja v mednarodnem sistemu.
Napetosti v Južnokitajskem morju so del te dinamike. Šterbenc je citiral Paula Kennedyja (“Vzpon in padec velikih sil”), ki trdi, da ekonomska moč vedno determinira vojaško moč. LR Kitajska svojo ekonomsko moč pretvarja v vojaško (po številu plovil ima že največjo mornarico). To spominja na ZDA pod Theodorjem Rooseveltom, ki so ob gospodarskem vzponu zgradile močno mornarico in prevzele nadzor nad Karibi. V nasprotju z Veliko Britanijo, ki se je umaknila iz Karibov, se ZDA ne nameravajo umakniti iz Južnokitajskega morja, kar dokazujejo z operacijami za svobodno plovbo. Trumpova administracija je začela s politiko obkrožanja Kitajske z različnimi sporazumi s sosedami Kitajske.
Vojna v Ukrajini po Šterbenčevem mnenju koristi Kitajski, saj preusmerja pozornost ZDA. Pobuda Pas in pot (BRI) je bila načrtovana tudi skozi Ukrajino. Obstajajo celo teorije, da je Bidnova administracija vojno sprovocirala. Šterbenc je omenil tudi Halforda Mackinderja in njegovo teorijo o osrčju (Heartland), ki poudarja pomen nadzora nad Vzhodno Evropo za globalno dominacijo. Trump skuša z Nixonu podobno triangulacijo ločiti Rusijo od Kitajske, saj so sankcije Rusijo potisnile v kitajski objem. Rusija se sicer boji kitajskega vpliva na svojem Daljnem vzhodu (zgodovinski spori glede ozemelj, ki jih je Kitajska izgubila s pogodbama iz Aiguna in Pekinga).
Predstavnik Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport Nejc Perhavec je predstavil pragmatično držo Slovenije. Čeprav ni neposredno vključena v pobudo Pas in pot, sodeluje v iniciativi 14+1 (zdaj manj) med Kitajsko ter srednje- in vzhodnoevropskimi državami. Kitajska je spretna pri združevanju manjših držav. Slovenija je na tem področju aktivna (npr. udeležba na sejmu v Ningboju).
Gospodarstvo potrebuje povezovanje za čim lažje mednarodno poslovanje. Slovenija je izvozno usmerjena država (83 % BDP), vendar se razmerje med izvozom in uvozom v zadnjih letih slabša. Zato je pomembno iskanje novih trgov onkraj tradicionalnih (Nemčija, Avstrija, Italija, EU), kot so Kitajska, Indija, Kanada, Bližnji vzhod in Afrika. Slovenija posodablja svojo strategijo internacionalizacije. Trenutno okoli 5000 slovenskih podjetij uvaža iz Kitajske, 500 pa tja izvaža. Država si prizadeva podjetjem olajšati nastop na teh trgih. Kljub temu, da je Kitajska “slon v sobi” in da EU zaznava določena tveganja (npr. pregled tujih neposrednih investicij), Slovenija Kitajsko obravnava kot prioritetni trg in vlaga precejšnje kadrovske ter finančne vire v podporo slovenskim podjetjem na Kitajskem.
Poglobljen vpogled v kitajsko notranjo dinamiko: paradoks “svobodnega trga”
Moderator je izpostavil paradoks poceni kitajskih izdelkov (Temu, AliExpress) in vprašanje, ki ga je zastavil že Harari: ali kitajska kombinacija tehnološkega nadzora, politične stabilnosti in centralizacije pomeni učinkovitost brez svobode? Zorana Baković je odgovorila, da je Kitajska pokazala, da svobodni trg lahko obstaja brez svobodnih posameznikov v zahodnem smislu. Po Tiananmenu je kitajska družba praktično zamenjala politične pravice za varnost in življenjski standard. Danes v Kitajski vlada izjemno intenzivna konkurenca (npr. več kot 50 proizvajalcev električnih vozil), ki se začne že v vrtcu in doseže vrhunec z izjemno tekmovalnim sprejemnim izpitom za univerze (Gaokao).
Kljub odsotnosti svobode mišljenja po zahodnih merilih Kitajska dosega znanstveni in tehnološki napredek. Življenjski standard v velikih mestih je primerljiv z evropskim, pred pandemijo pa je letno potovalo po svetu 168 milijonov kitajskih turistov. Bakovićeva je opozorila na razliko: Američani lahko volijo, a težko kaj spremenijo; Kitajci (politično) ne morejo voliti, a se jim življenjski standard izboljšuje. V ZDA 1 % prebivalstva poseduje 20 % bogastva; Kitajska ni socialistična v smislu enakih možnosti, konkurenca je neizprosna. Kljub temu kitajska kultura cveti.
Kitajska se predstavlja kot “civilizacijska država”, kjer se odnos med državno represijo in družbenimi potrebami (npr. po svobodi govora) nenehno prilagaja. Horizontalno organiziranje je prepovedano. Obstajajo pa velike težave z manjšinami, kot so Ujguri in Tibetanci, ki si želijo kulturno avtonomijo in so podvrženi neusmiljeni represiji, saj Kitajska ne bo dovolila, da bi kar koli ogrozilo njen razvoj in stabilnost. Notranja varnost ima absolutno prioriteto, njen proračun presega vojaškega. Kljub nadzoru (socialni krediti, kamere) pa Bakovićeva meni, da to ni bistveno drugače od nekaterih realnosti v EU ali ZDA. Ključna je koalicija treh elit: politične, ekonomske in intelektualne. Xi Jinping nadaljuje linijo Maa in Denga, medtem ko sta bila Jiang Zemin in Hu Jintao manj pomembna. Zanimivo je, da je že Zhao Ziyang po Tiananmenu razmišljal o kompenzacijah za delavce in celo o uvedbi opozicijskih strank. Xi Jinping se bori proti korupciji, dviguje tehnološko raven (“Made by China”) in vlaga v izobraževanje.
Bakovićeva je izpostavila tudi prilagodljivost znotraj Komunistične partije Kitajske (KPK). Celo Jiang Zemin je razmišljal o preimenovanju KPK v socialdemokratsko stranko in je partijo definiral kot predstavnico vseh družbenih razredov, vključno z milijarderji. Spremembe na Kitajskem bodo prišle od znotraj, ne toliko iz družbe kot iz same partije, ki ima okoli 100 milijonov članov in katere glavni cilj je rast ter razvoj. Prihodnje spremembe so negotove, a za Evropo je ključno, da definira svoje vrednote.
Vedeti moramo, da so kitajski profesorji na področjih, povezanih z znanstvenim razvojem, izjemno dobro plačani, Kitajska pa rekrutira tudi tuje Nobelove nagrajence brez proračunskih omejitev za strateške raziskave. Široka vlaganja v izobraževanje ustvarjajo generacije, prežete z nacionalizmom (tako ekonomskim kot splošnim), k čemur prispevajo tudi zahodne sankcije (npr. spodbujanje uporabe Huaweijevega operacijskega sistema). Kitajska ideologija ni več utopični komunizem, temveč vedno bolj supersila. Biti Kitajec danes pomeni biti državljan prihodnje vodilne gospodarske in tehnološke sile, ki želi ponoviti dosežke svojih “štirih velikih izumov” (kompas, smodnik, tisk, papir). Kitajska ne stremi k demokraciji, ker meni, da ta ni rešila problemov revščine in vojn, temveč išče “tretjo pot”. Po koncu mandata Xi Jinpinga bo Kitajska zagotovo morala prilagoditi svoj politični sistem, verjetno pa ne v smeri demokracije.
Primož Šterbenc je kritično ocenil evropsko politiko do Ukrajine, češ da je Evropa z demonizacijo Rusije in ignoriranjem njenih nacionalnih interesov streljala sama sebi v koleno. Vojna v Ukrajini najbolj škodi Evropi (cenejša energija, prekinjene dobavne verige). Medtem ko ZDA zdaj kažejo znake, da bi vojno ustavile, Evropa vztraja pri trdi liniji. Povečevanje izdatkov za obrambo v EU (celo do 5 % BDP) je po njegovem mnenju namenjeno pripravam na morebitni spopad s Kitajsko. S trdo držo do Rusije Evropa otežuje ameriška prizadevanja za končanje vojne v Ukrajini in zmanjšuje motivacijo Rusije za prekinitev spopadov.
Nejc Perhavec je dodal, da ima Kitajska trenutno 163 proizvajalcev električnih tehnologij. Od 57 ključnih kritičnih tehnologij jih 44 obvladuje Kitajska, 7 ZDA in nobene Evropa. EU in Slovenija sta že globoko odvisni od kitajskih redkih zemelj. EU sprejema ukrepe za zmanjšanje te odvisnosti, vendar bo še nekaj časa odvisna. Zato so nujna vlaganja v ljudi, izobraževanje, raziskave, razvoj in čiste tehnologije. Slovenija pri tem kaže pragmatičnost, npr. z glasovanjem proti evropskim carinam na kitajska električna vozila, in si prizadeva za dobre odnose ter tuje investicije (npr. pogovori z BYD in NIO). Trgovinska menjava med Slovenijo in Kitajsko znaša 7-8 milijard evrov, pri čemer slovenski izvoz predstavlja le okoli 300 milijonov.
Na vprašanje o najpogostejših napakah evropskih podjetij na Kitajskem je Zorana Baković poudarila, da so poslovni in tehnološki procesi pogosto počasnejši od političnih sprememb. Medtem ko Kitajska ponuja dolgoročno stabilnost, je ključno poznavanje njenih trenutnih prioritet in predvidevanje sprememb (kot v primeru Tomosovih mopedov v Šanghaju, ki so bili čez noč prepovedani zaradi onesnaževanja in zahteve po električnih mopedih).
Kitajska se sooča z ogromnimi notranjimi problemi: ekonomskimi, demografskimi (posledice politike enega otroka, mladi sedaj nočejo delati v proizvodnji), nepremičninsko krizo (nepremičnine so bile glavna naložba) in korupcijo. Ključno je opazovati, kako se ti problemi rešujejo, npr. spodbujanje domače potrošnje (trenutno Kitajska ponuja velike spodbude za nakup energetsko učinkovitih gospodinjskih aparatov). Uspešna tuja podjetja so vedno poznala naslednje tri korake in omejila svoje cilje na določeno področje ali mesto, ne na celotno Kitajsko. Izjemno pomembno je tudi grajenje odnosov (guanxi). Dobiček se težko izvaža iz Kitajske; pričakuje se ponovno vlaganje. Dviganje domače potrošnje je najtežji izziv za Kitajsko; če ji to ne uspe, bo prišlo do prevelikih proizvodnih kapacitet in pritiska na tuje trge.
Primož Šterbenc je opozoril na pomen prehranske varnosti in geostrateških vprašanj, kot je odvisnost Kitajske od uvoza nafte skozi Malaško ožino (70 %), kar predstavlja njeno strateško ranljivost. Pristanišče Gwadar v Pakistanu je eden od poskusov diverzifikacije. Tudi Rusija lahko pomaga s kopenskimi energetskimi potmi. Zorana Baković je dodala, da je prehranska varnost za Kitajsko ključna; obdelovalne zemlje je malo in je pogosto onesnažena. Redke zemlje niso redke, a jih je težko čisto pridobivati, pri čemer Kitajska to pridobiva brez velikih okoljskih zadržkov. Kitajska je sicer naredila velik napredek pri čiščenju zraka.
V kontekstu vojne v Ukrajini je poudarila, da Kitajska ni zaveznica Rusije. Teritorialna integriteta je zanjo sveta (zaradi Tibeta, Xinjianga, Tajvana). Pobuda Pas in pot je potekala skozi Ukrajino. Obstaja teorija, da je Putin začel vojno, da bi prekinil to pobudo, saj ne more sprejeti, da je Rusija postala mlajši partner Kitajski. Podobno kot je Stalin izzval korejsko vojno, da bi preusmeril pozornost ZDA, bi lahko Putin zdaj uporabil Severno Korejo. Ukrajina je bila za Kitajsko pomembna tudi z vidika prehranske varnosti (Obsežne zemljiške koncesije Kitajske v Ukrajini). Zato si Kitajska želi sodelovati pri mirovnih pogajanjih in obnovi Ukrajine.
Omenjen je bil tudi nov “boj za Afriko”, kjer ima Kitajska pomembno vlogo (npr. pri pridobivanju kobalta v Demokratični republiki Kongo).
Dogodek je ponudil dragocen in večplasten vpogled v vzpon Kitajske, njene notranje dinamike ter kompleksne izzive in priložnosti, ki jih to prinaša za Evropo in svet. Poudarjena je bila potreba po niansiranem razumevanju in strateškem premisleku namesto poenostavljenih pristopov.
Inštitut NAPREJ d.o.o.
Stegne 23a
1000 Ljubljana
T: +386 (0) 30 484 488
Registration number: 9509283000
Tax number: 23813806
We are not liable for VAT.
TRR: SI56 6000 0000 1309 765, odprt pri Hranilnici LON
