Slovenski kulturni praznik je minil z ustaljenimi rituali na ravni politike in kulturnih ustanov. Slednje so obiskovalcem brezplačno odprle vrata, pripravile recitale v Vrbi pa na Prešernovem trgu v Ljubljani ipd. Bil je pester smenj na ravni občine Kranj in bila je velika državna proslava, za katero je politika že prej poskrbela, da je njene vajeti prenesla kar na koordinacijski odbor za državne proslave. Prešernov sklad je tako ostal brez avtonomije
pogleda na to, iz katerega zornega kota je treba častiti muze umetnosti. Je pa ob podelitvi Prešernovih nagrad o umetnosti poetično razpravljal slavnostni govornik predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada Jožef Muhovič.
Za marsikoga je bila ta objava tudi prvo srečanje z letošnjimi lavreati in njihovim ustvarjalnim delom. V tem smislu je institucija Prešernove nagrade izpolnila svojo nalogo, si ob tem tudi vzela pravico – ki jo ima, kot vsak drug – razlagati umetnost, hkrati pa zamudila priložnost, da najširšemu krogu javnostni kaj novega o svoji umetnosti v našem in tem času povedo sami laureati.
Slavnostni govornik je med drugim izpostavil: “Umetniki so od nekdaj delovali na meji, kjer se srečujeta znano in neznano, rutinsko in vizionarsko. Na tej meji preobrazbe je njihov domicil. Odpravljajo se v neznano in ga del vzamejo s seboj, ko ga pretvorijo v obliko, ritem in podobo. Neznano pomikajo bliže k artikuliranemu, širijo obzorja, presnavljajo izkustvo in utirajo pot iz nepomembnega v pomembno. Zato je umetnost prehodni ritual v neko »drugo stanje stvari«, drugo stanje percepcije, eksistence oblik in koeksistence med svetom in ljudmi. Tega stanja ni mogoče sprogramirati ali ustvariti po želji oziroma nareku. Včasih ga sploh ni mogoče ustvariti, ampak zgolj pripravljati ugodne pogoje za njegov nastop.”
Povedano preprosteje in z drugimi besedami in s tem tudi malo drugače: umetnost je zmožnost ustvarjanje novega, ki – če je to novo mogoče poimenovati – preide v kulturo in postane tudi sredstvo družbene komunikacije. Je dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti. Zahteva torej spretnost in znanje na področju ustvarjanja, kar nam pove že dejstvo, da je beseda izpeljana iz umeti, znati, iz katerega izpeljemo tudi doumeti.
Umetnost bi torej lahko bila, ohlapno rečeno, stvaritev, ki smo jo ustvarili iz tega, kar smo doumeli. A že bežen pogled v ustvarjalni proces in stvaritve umetnikov, nam pogosto pokaže ravno obratno. Številna umetniška dela so plod prepuščanja umetnika lastnemu nezavednemu.
Kaj vse velja ob tem razmisliti, smo povprašali tudi naša sogovornika, Mirka Bratušo (M. B.) in Metoda Frlica (M. F.), oba ugledna akademska kiparja z obsežnim ustvarjalnim opusom in sopotnika Inštituta Naprej.
M. B. Nezavedno je dodana vrednost. Navajeni smo umetnost enačiti z proizvajanjem in to od nje tudi pričakujemo. Potem radi stvari in pojme klasificiramo in jih poimenujemo. Pred časom je Peter Rak napisal zelo zanimiv članek v Delu: »Kultura je vse, kar počnemo in česar ne počnemo, meni pesnik, pisatelj in esejist Hans Magnus Enzensberger, (…). Ta teza je Slovencem pravzaprav precej tuja, pri nas smo navajeni povsem enačiti kulturo in umetnost, tudi ministrstvo za kulturo (…) je (bilo) pravzaprav ministrstvo za umetnost. In morda je kultura v integralnem in najširšem pomenu besede, torej kultiviranost, prav to, kar najbolj pogrešamo – če za umetnost velja pravilo, da nič ne nastane iz nič, temveč je novo vedno sestavljeno iz starega, bodisi kot citat, interpretacija, modifikacija ali ne nazadnje kot negacija, to še toliko bolj velja za kulturo.«
Umetnost je predvsem raziskovanje, predvsem dojemanja, razumevanja, sporočilnosti, družbene komunikacije, gradiva, tehnologij in njihovih vplivov itd. Da bi se umetnik zdel krotkejši, iščemo v njegovem delu nezavedne plasti. Sicer pa je umetnik katalizator družbe in njene kulture, zato najdemo v njegovem delu tudi sporočila in vsebine, ki nas dregnejo v mirnem dremežu in prepričanju, da smo jih varno založili nekje v svoji globini.
Ali današnjo umetnost zaznamuje prepuščanje nezavednemu procesu ustvarjanja, ali je več zavestnega ustvarjanja? Kateri tokovi zaznamujejo slovensko umetniško krajino?
M. F. Je nekaj ustvarjalcev za katere bi lahko dejali, da se prepuščajo nezavednemu, kot je na primer Zupet Krištof, kar je tudi eden od razlogov, da je spregledan pri nagradah, vendar to je manjšina.
Glavni tok ustvarjalcev deluje, preko racionalnih in kvaziznanstvenih teorij, ki jih potem vizualno ilustrira in išče svoj žarek pozornosti.
Se čuti zatohlost našega malega prostora, ki nima živega likovnega trga. Ni ga zato, ker smo premajhni in prerevni. Kiparstvo je primat bogatih narodov. Nimamo razgledanega in dobro stoječega srednjega razreda, ki bi poganjal razvoj. Od ekstremno bogatih jih le zelo malo zanima likovna umetnost in še ti nimajo zavesti, da bi postali meceni in na ta način spodbujali razvoj kulture in misli v narodu.
docent za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, ki živi in dela na Malenskem Vrhu v Poljanski dolini in v Ljubljani. Spada v generacijo kiparjev, ki se je oblikovala na prelomu modernizma v postmodernizem ter pojem skulpture razširila onkraj forme in objekta v širši, tudi socialni prostor in na raven koncepta. Njegovo ustvarjanje zaznamuje preplet klasičnega kiparstva – od posameznih skulptur do objektov – z več medijskimi prostorskimi intervencijami in instalacijami. Konceptualno se njegova dela osredotočajo na družbeno angažirano tematiko, zlasti na kritiko različnih anomalij sodobne družbe – od trgovine s človeškimi organi, propadanja slovenske industrije do položaja delavca in kritike kapitalizma. Kiparski jezik dviguje na raven groteske in v delih kombinira tradicionalne kiparske materiale z značilnimi sodobnimi, tudi banalnimi materiali in serijskimi izdelki, ki definirajo današnjo družbo.
Treba je vedeti, da na razvoj umetnika vplivajo dobre razmere za delo, ker mu omogočajo svobodo. Podobno je kot z avtomobilom; človeku daje svobodo gibanja po prostoru, a treba ga je kupiti in potem vzdrževati in polniti z gorivom. Vse to pa stane. Da narediš kip, moraš imeti pogoje, – kar konstantno stane – in potem ga razstaviš in ga ne moreš prodati. Kip potem postaviš v kot ateljeja, ker nimaš skladišča. S tem si zmanjšaš prostor za delo, se izgubiš v svojih delih in kmalu ostaneš brez prostora za delo. Lahko pa dela uničuješ in jim niti ne dovoliš časovne distance, v kateri bi se preverilo ali sobili nosilci kvalitetne ideje. Zato bi bilo zelo dobrodošlo kakšno veliko skladišče, kamor bi lahko umetnik oddal svoja dela – lahko bi jih tudi razstavljali, vendar bi on ostal lastnik – in če bi se našel kupec, bi šel določen odstotek od honorarja za skladiščenje.
Ko pod vse to potegnemo črto, razumemo zakaj tako velika podpora konceptualnim pristopom ustvarjanja – tudi s strani države. V biografijo se napiše veliko dogodkov, ki so finančno malo stali. Teorija gre v prvi plan, dekoracija se reciklira. Potrebujemo le še medije, da o dogodku poročajo in umetnik dobi svojih nekaj minut pozornosti. Postali smo instantna družba, ki temelji na ‘showu’ in privilegijih, ki so pa rezultat individualizma in narcističnega egoizma. Več si zaradi svoje omejenosti ne moremo privoščiti in to je naša realnost.
Ali dela, ki jih pred našo družbo postavlja sodobna umetnost, kažejo na to, da smo doumeli to sodobnost?
M. B. Radi mislimo, da smo jo doumeli. To nas pomirja in radi imamo »umetnost«, ki je praznik za oči in dušo. Umetnost se ne postavlja pred družbo!
Pogosto delamo in gradimo v prepričanju, da je fasada površina naše zgradbe. Na površini se kaže notranja struktura in dobro je, da se tega zavedamo od temeljev. Nekdo je rekel, da je vsak odgovoren za svoj obraz. Pa vendar, uničujemo naravo, podnebje, družbo in sebe. Vsi mislimo, da se naše malo pobalinstvo ne opazi, ne prepozna. Kaj smo doumeli?
Ali umetniška dela učinkovito naslavljajo našo sedanjost, ali pa nagovarjajo le estetski čut?
M. F. Umetnost naslavlja sedanjost, saj drugače ne more biti. Ukvarja se s problemi današnjega časa, uporablja nove materiale in je obkrožena z najnovejšo tehnologijo. Glede na raznolikost ponudbe mnogokrat kupec izbere dela, ki so zgolj nagovorila estetski čut. Vendar taka izbira več pove o kupcu, kot o ustvarjalcu. Tu se velikokrat zgodi moment, ki ga mora očistiti čas. Če je umetnik pred časom, je nerazumljen in bo težko kaj prodal, ker nima sledilcev, kot na primer Vincent van Gogh. Če je prodajna uspešnica, je mogoče ujel duh časa, ali pa zgolj komercialni vlak in ga bo zgodovina izvrgla. Lahko imate dva približno enakovredna ustvarjalca, eden odlično prodaja, drugi pa nič. To se zgodi, ker nekatere estetike potegnejo pozornost in so vsebinsko sprejemljive, druge pa ne. Vendar to zgodovina lahko obrne na glavo, ko se družba spremeni, zato odkrivajo nekatere umetnike na novo, kot na primer El Greca, ki je bil tristo let pozabljen in je zdaj občudovan.
Včasih se vprašaš o smislu svojega početja, a te vseeno vleče v stik z materialom, da mu vdahneš sporočilo svetu. Mi ne znamo več postaviti kipa v javni prostor, razrešenega nekega obeleževanja, ampak, hočemo da bi bil poezija, gesta v prostoru tega časa za mimoidoče. Ko gledamo kipe, ki se postavljajo v naši prestolnici ugotovimo, da prostor kiparjev zavzemajo arhitekti, ker so močnejši po vplivu in so samozavestnejši. To niso več kipi, ampak dizajnirani znaki, ki ne nosijo nobenega osebnega odtisa avtorja, nobenih čustev. Vse mora biti čisto in prazno, kot večina arhitekture današnjega časa, ki gleda samo na dobiček od kvadratnega metra. Vse to je rezultat neoliberalizma, da nas naredi za številke in pridne delavčke. Danes premožni ne tekmujejo med seboj, kdo ima boljši kip ali več kipov v parku.
Nekoč je bilo kiparstvo del marketinškega sveta; nekdo je moral delati ‘reklamo’ svetnikom, mučencem in vojskovodjem. To se je spremenilo, ko smo dobili ekran, ki je veliko tega nadomestil, pocenil in je atraktivnejši. Kljub temu, da smo ljudje haptična bitja, izgublja družba željo po dotiku. To je dobro videti pri mladih, ki izgubljajo željo po ljubljenju in razmnoževanju.
Kaj od tega ima v naši umetnosti ta trenutek prednost?
M. B. Ta trenutek je v modi umetnostni trg in rast števila konzumentov umetnosti. Na splošno! Sicer pa so najbolj hvaležne teme sociološke in dnevno politične, kot so migracije, razne emancipacije, ekologija ter podobne, vsekakor politično korektne teme. Redko koga zanima, kakšna sta struktura in sintaksa nekega medija, v čem je edinstvenost sporočila ter kako se v njem odražata aktualni trenutek in imanentna vsebina oziroma resnica. Navajeni smo na deklaracije in udarne zgodbe. Wittgenstein pa nam pravi, da »rosa pade, ko je noč najbolj tiha«.
Pa saj ni tako le v Dolini Šentflorjanski!
Michelangelo je bil spregledan tristo let, ob pojavu psihoanalize konec devetnajstega stoletja so ga ponovno odkrili, in sicer najprej umetniki kot je Rodin. Michelangelu je bila najbolj zanimiva napetost med tem kaj umetnik naredi in tem, kar gledalec želi videti. Gre za slavni non finito, prisoten že v njegovih prvih delih, ki bi jih s svojo marljivostjo lahko stokrat ‘dokončal’. Danes je zelo razvita tudi gestaltpsihologija, umetnostni zgodovinarji pa se še vedno kregajo, ali je Michelangelo kipe dokončal ali ne, čeprav je jasno, da takšni umetniki ničesar ne prepustijo naključju.
redni profesor za kiparstvo na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani na Oddelku za likovno pedagogiko in izredni član SAZU od leta 2019. Sprva se je uveljavil v generaciji slovenskih kiparjev, ki so pod oznako »novo slovensko kiparstvo« delovali ob koncu osemdesetih let, vendar je s svojo humornostjo in fascinacijo nad materiali že takrat netipično izstopal. Rad eksperimentira z nenavadnim kombiniranjem »starih« kiparskih snovi, gline, lesa, brona, keramike z novimi, industrijsko proizvedenimi materiali, s poliuretanom, kerrockom, električnimi napeljavami in hladilnimi sistemi. Njegove antropomorfne figure so družbene alegorije, ki so doživele že vrsto transformacij. Od leta 1992 jih postavlja v kiparske instalacije, ki so velikokrat interaktivne in vključujejo nenavadne tehnološke rešitve.
Se estetika, čut za lepo, spreminja skladno s spreminjanjem umetniškega sporočila?
M. F. Estetika se spreminja glede na razvijajočo se družbo. Vzrok tega naravnega procesa je širši. Eden od problemov je moč velikih zahodnih držav, ki dajejo umetniške standarde vsem ostalim državam. Oni pišejo zgodovino, oni postavljajo umetniška imena, oni podpirajo svoje umetnike, oni odkupujejo dela večinoma svojih umetnikov za stalne zbirke muzejev, ki so razširjeni po vsem zahodnem svetu in ponavlja se večina istih imen. To je globalizacija umetniškega trga, ki postane standard za ostale in na trenutke nezanimiv.
Podobno se dogaja v našem malem prostoru. Določene skupine vplivnih ljudi s področja vodenja in ustvarjenja so okupirale prostore vodenja politike umetnosti. Trga umetnim pri nas skoraj ni, nekateri se trudijo, vendar brez uspeha. Zato je treba držati roke nad proračunskim denarjem, da lahko financira jo »svoje«, ki jih potem pošiljajo na razstave v tujino. Seveda dela ne smejo biti pretežka ali nerodna, najboljša so zložljiva, mala, da gredo v kovčke. Potem takšnim umetnikom dajejo nagrade in posledično službe. Vse to je del našega vsakdana, če pa kdo kaj reče, je pa hitro odrezan.
Kako iz tega ven? Poskušaš si ustvariti pogoje za delo, zmanjšaš format svojih del ter živiš še naprej v svojem sanjskem svetu in raziskuješ. Mogoče ti kdaj posveti žarek upanja, a na to bolje ne računati. Vemo, da je Francesco Robba skoraj bankrotiral ob izdelavi Vodnjaka treh kranjskih rek – današnjega Robovega vodnjaka.
Za večino je prestiž družbeni položaj ne pa kakovost umetniškega dela. Da pa kdo uspeš na umetniški sceni, ni dovolj le talent. Pomembno je, kako je povezan s političnimi strankami, ki obvladujejo kulturo in kakšna je njegova spolna usmerjenost, DNK njegove družine in njena finančna moč itd. Šele skupek vsega tega da uspešnega ustvarjalca.
Ali bodo dela, ki jih je postavila umetnost v minulem letu pred nas, zmogla postati sredstvo naše medsebojne komunikacije, sredstvo razumevanje in doumevanja med nami? So to dela, ki jih je počastil izbor ob kulturnem prazniku, ali so morda kakšna druga, prezrta, bolj ustrezna?
M. B. Skozi vsa ta dela umetniki že komunicirajo z nami, vprašanje je le, ali imamo ustrezne receptorje in aparat za recepcijo. Veliko je odvisno od nas, konzumentov, kako dovzetni in odprti in suvereni na določenem področju smo. Govorni in pisni jezik sta naše najbolj razvito sredstvo komunikacije, z neverjetno paleto nians, podtonov in čustvenih plasti. Vendar so posamezni umetniški mediji razvili specifične jezike. Jih dovolj obvladamo za suvereno komunikacijo?
V izboru letošnjih nagrajencev pogrešam kiparja. Število nagrajencev je omejeno, izbor spoštujem, še posebej ker gre za umetnostne medije, katerih jezika ne poznam najbolje. V delih vsakega od nagrajencev uživam v meri, ki mi jo določa moj kognitivni aparat, čeprav se trudim spoznati vsak medij posebej in vse skupaj.
Stvaritev je navsezadnje tudi storitev: Kaj naj za to, da bo umetnost opravila ustvarjalno funkcijo z namenom izboljšati našo komunikacijo, tako medosebno kot notranjo, razumevanje itd., storijo umetniki sami, kaj država in kaj lahko stori občinstvo?
M. F. Pojavlja se zanimivo protislovje. Vedno več je konceptualnega pristopa, večino katerih del potem ni mogoče prodati, vsaj ne v našem prostoru. Tako to ustvarjanje ostaja na denarnih plečih proračuna ali evropskih sredstev iz katerega se plačuje projektno financiranje. Dela se potem reciklirajo ali zavržejo, ker ni možnosti skladiščenja le teh. Tako pridemo na točko, da ustvarjalci večinoma izpademo, kot zabavljači, ki po koncu razstave, dela odvlečemo domov. Odkupov ni, uvedla pa so se plačila razstavnin in s tem so si galerije malo oprale obraz.
Vsak si bo na internetu, po svoji želji izbral projekt naslade, lahko ga bo, ob plačilu avtorskih pravic natisnil v 3D in imel doma. Tako bomo vsi srečni. Kot izginjajo okusi hrane naše mladosti, tako bodo izginjali pogledi na umetnost naših časov in prišla bo nova realnost, le sprejeti jo bo potrebno.
Inštitut NAPREJ d.o.o.
Stegne 23a
1000 Ljubljana
T: +386 (0) 30 484 488
Registration number: 9509283000
Tax number: 23813806
We are not liable for VAT.
TRR: SI56 6000 0000 1309 765, odprt pri Hranilnici LON
